Una soluzione definitiva alla questione tedesca

– https://www.disenz.net/dokoncna-resitev-nemskega-vprasanja/

—

***Dokončna rešitev nemškega vprašanja***
—

– Grega Hrib
– 11 decembra, 2025
– Eseji

—

Antifašisti in levičarji smo v zadnjih dveh letih Nemčijo ponovno zasovražili iz dna duše. Osemdeset let po padcu Tretjega rajha se je Nemčija znova znašla na udaru levih gibanj in naprednega dela civilne družbe. Razlog je seveda jasen – Zvezna republika Nemčija ostaja neomajen in najpomembnejši evropski partner v izraelskem genocidu nad Palestinci, ki se kljub dogovorjenemu premirju v oktobru brez omahovanja nadaljuje. Nemčija, ki vseskozi srdito nasprotuje sankcijam proti Tel Avivu, ostaja največja evropska dobaviteljica orožja Izraelu, izvoz bojne opreme v to zavezniško državo pa celo subvencionira z državnim denarjem.

Spričo vpletenosti Nemčije v genocid in preganjanja tistih, ki proti tem zločinom protestirajo, se je tako poraženka druge svetovne vojne primorana ponovno soočati z neprijetnimi obtožbami rasizma in fašizma. Pod krinko liberalne demokracije in antisemitizma namreč Nemčija v boju proti aktivistom za pravice Palestincev uporablja prijeme, ki niso dosti drugačni od prijemov domnevno avtoritarnih in represivnih režimov, ki jih današnja Nemčija tako rada kritizira.

Čeprav smo na vprašanje nemško-izraelskih odnosov postali večinoma zares zelo pozorni šele po 7. oktobru 2023, nas fašistoidne prakse, ki jih uporablja nemški represivni aparat, nikakor ne bi smele presenetiti. Rasistična in sionistična drža te države namreč vztraja že dolga desetletja. Zgolj nekaj mesecev pred Hamasovim napadom je na primer policija v Berlinu nasilno zatrla protest v podporo Palestini in aretirala kar 170 ljudi. Zgolj zaradi kritike Izraela in podpore pravicam Palestincev je nemška policija vklepala miroljubne protestnike ter jim naložila drakonske finančne kazni. Tovrstna dejanja nemških represivnih sil niso bila za podpornike Palestine ne včeraj in ne danes nikakršni ekscesi, temveč njihov politični vsakdan.

Podpora sionizmu in izraelskemu režimu je v resnici zgolj vrh nemške ledene gore. Kljub iluziji denacifikacije po drugi svetovni vojni Zvezna republika Nemčija v resnici nikdar ni zares opravila ne s svojo fašistično preteklostjo ne z imperializmom. Prenekateri nemški grehi tako ostajajo še danes neodplačani, nemška država pa svojo zgodovinsko dediščino v drugačnih okoliščinah nadaljuje tudi danes.

***SEDEM NAGLAVNIH GREHOV NEMČIJE***

**Prvi greh – nacizem**

Nemški fašizem v podobi nacizma se leta 1933 ni zavihtel na oblast s pučem ali vojsko, temveč je bil najčistejši produkt buržoaznega parlamentarizma tedanje weimarske Nemčije. Zgodovina uči, da je Nacistična stranka oblast osvojila na večstrankarskih volitvah, a največkrat pozabimo omeniti, da Hitlerju vseeno ni uspelo osvojiti absolutne večine glasov v nemškem parlamentu. To so nacisti v začetku svojega vladanja dosegli s pomočjo drugih strank iz meščanskega tabora, ki so se volji novih oblasti zlahka uklonile. Ko je Hitler marca 1933 v Reichstag poslal t. i. »Zakon o pooblastitvi«, s katerim je skušal dokončati svoj pogrom nad levičarskimi gibanji, nacisti niso bili edini, ki so ta predlog podprli. Poleg zaveznikov iz manjših konservativnih strank je začetek nacističnega terorja nad levo opozicijo podprla na primer tudi Nemška sredinska stranka – Zentrum –, ki je veljala za eno ključnih sil weimarske Nemčije. Zakonu so se z glasovi zoperstavili zgolj socialdemokrati, medtem ko je komuniste nova oblast do tedaj že pregnala iz parlamenta. Nacistični teror tako ni bil izbira ene same stranke, temveč zasilna rešitev skoraj celotne meščanske politike v Nemčiji, ki je v strahu pred socializmom in izgubo svojih razrednih privilegijev raje izbrala grožnjo rasističnega genocida, vojne in ubijalskega nacionalizma. Manj kot šest let po nacističnem prevzemu oblasti so se pričele vse naštete grožnje tudi dokončno uresničevati.

**Drugi greh – nepoplačani vojni dolg**

Po koncu morije druge svetovne vojne so zavezniške sile Nemčiji odredile kazen za njene zločine ter pričele terjati vojno odškodnino za uničenje, ki ga je zakrivila nacistična država. Prvih nekaj let so Nemci vojne reparacije še odplačevali v skladu z dogovorom, leta 1953 pa je podpisani Londonski sporazum dogovorjeno odškodnino močno zmanjšal, plačevanje dolga pa deloma celo zamrznil. Zavezniki so se namreč štiri leta po razdelitvi nekdanjega Rajha na Vzhodno in Zahodno Nemčijo odločili zaustaviti reparacije, vse dokler ne bi bil sklenjen »končni mirovni sporazum«, ki pa se je v praksi uresničil šele leta 1990, z zahodnonemško priključitvijo Nemške demokratične republike (NDR). Toda novi združitveni Sporazum 2 + 4 kljub vsemu nadaljnjih reparacij ni več predvidel. Države upnice so tako naletele na odgovor, da je bilo vprašanje nemških reparacij že ustrezno razrešeno in dokončno zaključeno.

Nekatere države se z izmikajočimi nemškimi trditvami še danes ne strinjajo povsem. Leta 2016 je grški parlamentarni odbor ugotovil, da jim Nemčija še zmeraj dolguje več kot 300 milijard evrov vojne odškodnine. Tri leta zatem je Helenski parlament Nemčijo tudi uradno pozval k plačilu vojne škode, a se Zvezna republika na grške pobude ni odzvala. V zadnjih letih je Nemčijo k plačilu vojne škode večkrat pozvala tudi Varšava. Poljski predsednik Karol Nawrocki je tako ravno septembra, ob 80. obletnici 2. svetovne vojne, vlado v Berlinu opomnil na njene nerazrešene dolgove.

Z nemško ignoranco se pravzaprav sooča tudi Republika Slovenija, vendar v nasprotju z nekdanjima grško in poljsko vlado predstavniki slovenskih oblasti te odškodnine nikdar niti niso poskušali izterjati. Sklep o terjatvi dolgov je slovenski parlament sprejel že februarja 1994, vendar nobena slovenska vlada te pobude ni dejansko uresničila. Poleg tega se Zvezna republika Nemčija že leta izgovarja, da sama sploh ni neposredna naslednica Tretjega rajha. Nekdanji sredinski predsednik vlade Miro Cerar se je pred desetletjem na pobudo leve opozicije, ki je terjala poplačilo reparacij, odzval z besedami, da so slovenske oblasti po priključitvi Evropski uniji leta 2004 opustile izterjavo večmilijardnega dolga, saj lahko tako »pokažemo, da tudi mi začnemo na ta način kot del združene Evrope presegati zgodovinsko delitev in dediščino 2. svetovne vojne«. Ironija zgodovine je poskrbela, da je ravno tedaj nemška vlada v zameno za evropska posojila od socialno opustošene Helenske republike terjala milijardne dolgove.

**Tretji greh – ordoliberalizem kot nemški predhodnik neoliberalizma**

Zahodna Nemčija, ki se je uspešno izogibala plačevanju reparacij, je svoj povojni gospodarski model utemeljila na ideji tako imenovanega »ordoliberalizma«. Ime te ekonomske teorije se nanaša na akademsko revijo ORDO, v kateri so svoje tekste objavljali zagovorniki liberalnega gospodarstva in prostega trga. Francoski teoretik Michel Foucault je prve začetke neoliberalizma postavil prav v to obdobje, saj se je povojna gospodarska obnova Zahodne Nemčije v veliki meri naslonila na ideje ordoliberalnih ekonomistov. A ordoliberalizem se v nasprotju s poznejšimi neoliberalci ni zavzemal za popolno ločitev države in gospodarstva, temveč je v veliko večji meri poudarjal moč regulatornih mehanizmov države pri utrjevanju prostega trga in preprečevanju monopolov in kartelov. Zahodna Nemčija je tako po vojni vpeljala povsem drugačen ekonomski model kot npr. Francija in Britanija, ki sta nacionalizirali obsežen del gospodarstva ter v primerjavi s predvojnim obdobjem okrepili javne storitve, delavske pravice in državo blaginje. Tudi zato velja ordoliberalizem danes za nekakšno nemško različico neoliberalizma, ki je predhodil tako Pinochetov eksperiment v Čilu kot vzpon thatcherizma v Britaniji in Reaganovo konservativno revolucijo v ZDA.

Israel = hitler i am very smart 🤓🤓🤓🤓

Kaki bedaki obstajajo na svetu, to je res fascinantno.