L’istruzione primaria 50 anni fa e oggi

*včasih nas je blo 38 v razredi pa smo vsi naredli. Učitl je keriga v tablo potisno al pa kluče vrgo, pa smo vsi vrei vun prišli*

Pri statistiki manka zelo pomemben podatek ki je rezutati in % otrok ki so šolanje končali …

ja nc

gremo jebat

lp bogoljub

Kar mene najbolj skrbi, je to da ker je na vse manj učencev, vse več učiteljev, so učenci vse bolj navajeni na večjo pozornost, ker je razmerje vse manjše. In tu vidim problem oziroma zametke vse večjega egocentrizma. Starši imajo po enega ali dva otroka. Vsak pgrok ima tako bistveno več pozornosti kot takrat ko je bilo otrok 5 ali pa 10. Takrat so otroci skrbeli za otroke. Bilo je več druženja. Več socializacije med vrstniki. Manj ujčkanja

V šoli enako. Če jih je v razredu 30, moraš slediti, se znajti, da ne zaostaneš. Učitelj nima časa za vsakega po 5 min. Vem da ima to svoje probleme, ampak gremo iz enega ekstrema v drugega. Sedaj bi vsi individualne obravnave. Vsi imajo odločbe. Če nisi poseben si čuden.

In na dolgi rok taki otroci odrastejo v ”sončke”. Ker so navajeni da niso ”cifra”, hočejo vse več posebne obravnave.

To je seveda karikirano in večina otrok je še vendno normalnih. Ampak žal pa je vse več otrok, ki nimajo razvitega občutka za soljudi, da niso edini in da se ne vrti vse okrog njih. In šola z vse manjšimi skupinami in razredi to samo poslabšuje. Seveda 35 otrok v razredu ni ideal. Ampak 15 pa tudi ni. Ker šola ni samo to da bodo otroci dobro znali recitirati Prešerna in vsebino celice. Je socializacija, učenje kako se sploh učiti, sprejeti zmage, poraze, krivice in lepe trenutke. Se naučiti kako sodelvati, iztopati ali pa se skriti. Pač osnove družbe.

lol, lmao

Ravno ta teden sem se pogovarjal z bivšo učiteljico (20 let v penziji), ki mi je razlagala kako je takrat deloval sistem. Že v “učiteljišču” jo je profesor poklical pred tablo in jo spraševal, kaj so po poklicu njeni bratje in sestre, brat je bil namreč župnik. Potem pa se je želela zaposlit in ker ni bila včlanjena v določeno organizacijo je komaj dobila službo, pa še to na neki podružnični šoli nekje bogu za hrbtom na Koroškem (sama je prihajala iz Slovenskih Konjic, že danes traja vožnja do Slovenj Gradca 40 minut, takrat verjetno dvakrat tolko). Mi pa vsaj za obdobje v katerem je odraščala in študirala deluje zelo odprtomiselna in prijetna gospa. Je rekla, da domačih nalog nikoli ni dajala čez vikend:)

Mamo podatek za leto 2000-2010 npr? 

Stevilo zaposlenih bi vedno moralo biti v FTE (full-time equivalent), take surove stevilke zame niso reprezentativne…

Takrat so se (s)klonili froci tovarišu Titu zdaj ima že vsako sekundo froc neko specialno bolezen.

Kdaj pa so zaceli otroci hodit v solo? Kok ur pa so bli v soli? Ker jz, pa nisem hodil v OS 50 let nazaj, sem bil doma v 1. razredu (ki je mimogrede zdajsnji 2. razred) ob 12.30, zdej pa majo otroci se RAP, karkoli ze to pomeni, do treh. Tko da skoraj mogoce cisto malo ni za primerjat, no.

2. tuji jezik, RAP, državljanska vzgoja, izbirni predmeti in DSP. Verjetno sem še pozabil kaj. Poleg tega je vprašanje, če pod učitelje štejejo res zgolj učitelje ali strokovne delavce (npr. svetovalni delavci) tudi. Število teh je močno naraslo. Med osnovne šole bi lahko tudi vključili tiste s prilagojenim programom. V teh se je število zaposlenih podvojilo (zelo groba ocena). Vprašanje je še, kako je definiran en učitelj. Laborant, ki nadomešča kakšno uro kemije, je lahko potencialno tudi bil štet kot učitelj.

Pomojem danes rabimo več učiteljev, ker pred 50 leti ni vsak drugi otrok imel ADHDja ali neke druge posebnosti. Delo s takšnimi pa enostavno zahteva več strokovnjakov. Pa tudi otroke smo lahko tepli, če se niso znali obnašat.