Foto dall’uomo da 24 pollici anatre-austro-austra

Oktobra 1896 je avstro-ogrsko vojno ministrstvo Vojaško-tehnični komisiji naročilo testiranje oblegovalnega možnarja kalibra 24 cm, ki je temeljil na Kruppovem modelu iz obdobja 1888-1890. Ker je v tistem obdobju na področju topništva prihajalo do velikih tehnoloških napredkov, se je Komisiji zdelo smiselno vzporedno preizkusiti še kak sodobnejši primerek. Naročilo je dobila tovarna Škoda iz Plzna *(Skodawerke A. G. Pilsen)*.

Škodin možnar je imel sestavljeno jekleno cev, kar je pomenilo, da je bila notranja risana cev do 2/3 dolžine obdana še z zunanjo. 2180 mm dolga (9 kalibrov) in 2162 kg težka cev je bila elastično vpeta v zibko, ta pa je bila z ušesi pritrjena na lafeto. Lafeta je stala na ploščatem podnožju, na katerega je bila spredaj osno vpeta preko tečaja, kar je omogočalo premik zadnjega dela in s tem spremembo smeri streljanja za 8° levo in desno. Naklon cevi pri strelu je znašal med 40 in 65°. Elastično vpetje cevi je pomenilo, da je odsun ob strelu ustavila hidravlična zavora, dve povratni vzmeti pa sta cev vrnili v prvotni položaj. Za polnjenje jo je bilo treba vsakič spustiti v vodoravno lego. Šestčlanska posadka je granato vložila v poseben nastavek, jo poravnala z zadnjim delom cevi in porinila v ležišče. Za njo je vstavila še smodniško polnjenje v medeninastem tulcu in zaprla zaklep, ki je bil presenetljivo za avstro-ogrski dizajn navojnega tipa. Zatem je določila smer, cev dvignila v ustrezen položaj in sprožila.

Prebojna granata, namenjena uničevanju utrdb, je bila dolga 69 cm. Tehtala je 133 kg, polnjena pa je bila s 16,5 kg ekrazita (pikrinske kisline). Začetna hitrost granate je znašala 278 m/s, največji domet pa 6500 m. Njene stene so bile debele, da je lahko prebila betonske zidove in strehe, v dno privit vžigalnik pa je deloval z zakasnitvijo in je detoniral eksplozivno polnjenje šele zatem, ko je granata prebila cilj. Na razdalji 6500 metrov je pri nespremenjenih strelnih elementih polovica granat zadela elipsasto površino dolžine 36 metrov in širine 8,4 m.

Celoten možnar je na položaju tehtal 9300 kg, a ga je bilo mogoče relativno hitro sestaviti in razstaviti. Sprva so ga prevažali s konjsko vprego razstavljenega na štiri dele (cev, zibka, lafeta, podnožje) na štirih prikolicah. Baterija štirih možnarjev je za vleko orožij in streliva potrebovala kar 332 konj.

Škodin možnar je na testiranjih pometel s konkurenco in novembra 1900 prešel v oborožitev avstro-ogrske vojske kot 24-centimetrski oblegovalni možnar M. 98 (*24-cm-Belagerungsmörser M. 98)*. Zlasti zaradi hitrega razvoja pa ni bil brez pomanjkljivosti. Slaba vzdržljivost povratnih vzmeti je pri višjih naklonih privedla do zdrsa cevi iz zibke. Težavo so rešili s preureditvijo zibke, poleg tega pa so zunanjo cev podaljšali vse do ustja. Nova izvedenka se je imenovala M. 98/7.