Sulle tracce del fronte dell’Isonzo – Greben Lopatnik – Oblo brdo – Vrh Ruš – Vršič – Kal

[1/3]

V prejšnjem letu smo podrobno in sistematično preučili boje na rombonskem in bovškem odseku soške fronte. Selimo se v Krnsko pogorje, kjer bo materiala vsaj toliko. Ob branju si zraven odprite zemljevid, ker bo sicer izredno težko slediti. Zaradi želje po skrajšanju teksta pehotne polke označujem z naslednjimi oznakami: IR = pehotni polk; HIR = honvedski pehotni polk (ogrsko domobranstvo); BHIR = bosansko hercegovski pehotni polk.

**Italijansko obotavljanje branilce reši katastrofe**

Opolnoči 23. maja 1915 so enote IV. italijanskega korpusa prečkale državno mejo v Zgornjem Posočju. Korpus je bil razporejen med Breškim Jalovcem in krajem Prepotto. Njegova naloga je bila zasedba kobariške kotline in grebena Krn – Maselnik – Visoč vrh (Sleme) – Mrzli vrh. Poveljnik korpusa, general Mario Nicolis di Robilant, je imel na razpolago močne sile. 7., 8. in 32. pehotni diviziji so se pridružili posebna bersaljerska divizija ter dve skupini alpinov, imenovani A in B. Skupini sta skupaj premogli 14 bataljonov alpinov in šest baterij gorskih topov.

Maloštevilni avstro-ogrski branilci so se s Krasjega vrha in Polovnika umaknili na črto Dolje – Mrzli vrh – Visoč vrh (Sleme) – Maselnik – Batognica – Krn – Srednji vrh – Krnčica – Lopatnik – Oblo brdo – Vrh Ruš – Vršič – Kal – Javoršček. Črta je imela vrsto pomanjkljivosti. Ni imela globine za prožno obrambo, logistične povezave so bile omejene na nekaj pastirskih poti, oskrba z vodo je bila težavna, pozimi pa je obstajala nevarnost plazov. Črto sta sprva branila samo dva bataljona 2. gorske brigade (generalmajor Geza von Lukachich) iz 57. pehotne divizije, ki je v Posočje z balkanskega bojišča prispela med 15. in 21. majem, tik pred vojno napovedjo. Eden od njiju je bil V. bataljon BHIR4, katerega dve stotniji sta branili odsek Krn – Vršič. 24. maja so v Podklošter (Arnoldstein) prispeli prvi elementi 20. honvedske pehotne divizije (generalmajor Paul von Nagy), celotna divizija pa je bila zbrana 29. maja. Odločitev avstro-ogrskega poveljstva, da gora nevajene Madžare pošlje v Krnsko pogorje, XVI. korpus z brigadami, izurjenimi in opremljenimi za gorsko bojevanje, pa na goriško mostišče, je vsekakor vprašljiva.

Avstro-ogrski umik je Italijanom prepustil operativni prostor z dobrimi cestami do vasi Krn, Drežnica, Drežniške Ravne ter do planin Zapleč, Zaprikraj in Predolina. Kljub temu so Italijani, ne zavedajoč se, kako slabotne so avstro-ogrske sile pred njimi, napredovali sila previdno. Prvi dan so brez boja zasedli vrhove med Idrijo in Sočo, Kobarid, Stol in greben Kolovrata. Ena stotnija alpinskega bataljona Pinerolo je že 25. maja zjutraj zasedla planino Jama na Polovniku in bi zlahka dosegla nebranjeno sedlo Vrata med Krnčico in Lopatnikom, vendar so bataljon odpoklicali nazaj v Kobarid. S takimi potezami so Italijani enako kot na Bovškem zapravili enkratno priložnost, ko bi zlahka dosegli pomembne uspehe. Namesto tega so se kasneje več tednov krvavo borili za cilje, ki so bili prve dni vojne praktično nebranjeni, denimo greben Visoč vrh (Sleme) – Mrzli vrh – Vodil nad Tolminom.

**Zasedba grebena Lopatnik – Oblo brdo – Vrh Ruš – Vršič – Kal**

26. maja je alpinski bataljon Exilles zasedel vrh Pleče nad Vrsnim, naslednji dan pa je prodrl do Kožljaka. 28. maja so Italijani ustanovili poveljstvo alpinskih skupin A in B. General Donato Etna je 29. maja poveljstvo nastanil v Drežnici, od koder je lažje usklajeval napade na Krnsko pogorje. Njegova zasedba bi mu omogočila prodor v dolino Tolminke, tolminskemu mostišču za hrbet. Alpini skupine B pod vodstvom podpolkovnika Luigija Pettinatija so dobili za nalogo zasesti sam Krn. Z zasedbo Pleč in Kožljaka so se mu približali z juga, istočasno pa so ga želeli napasti z grebena, ki od Krna vodi proti Krnčici in se nadaljuje proti Vršiču. Greben je držala ogrska posadka. Etna je ocenil, da je predpogoj za napad na Krn zasedba grebena med sedlom Vrata in Vršičem.

31. maja je s planine Zaprikraj napadel alpinski bataljon Susa, ki je v kratkem boju zasedel Vršič in greben vse do Lopatnika. Ta predel je branila ena sama stotnija. Alpini so zajeli 46 vojakov in enega častnika, izgubili pa so 2 mrtva in 19 ranjenih. Od tam je 85. stotnija prodirala proti Grivi in sedlu Čez Potoče. Prodor proti Krnčici so avstro-ogrski vojaki ustavili, a ne za dolgo. 2. junija je vod alpinov iz 85. stotnije pod poveljstvom poročnika Pietra Barbierja po strmem žlebu priplezal Madžarom za hrbet in ob zori brez žrtev zasedel koto 2102, ki je predvrh Krnčice. 5. junija je podporočnik Valerio Vallero s 30 izbranimi alpini 35. stotnije zasedel Skutnik. V spomin na hrabrega častnika, ki je 16. junija padel na Krnčici, so Italijani Skutnik poimenovali Punta Vallero.

Avstrijci so medtem sestavili skupino iz 18 stotnij in baterije gorskih topov pod poveljstvom generalmajorja Perneczkyja, s katero so skušali Italijanom neuspešno iztrgati pravkar zasedli greben. Enako je 8. in 9. junija poskusil pravkar prispeli HIR3 20. honvedske pehotne divizije iz smeri Javorščka in planine Golobar. Bilo je prepozno, Italijani so se na grebenu trdno usidrali in jih ni bilo več mogoče pregnati.

11. junija je avstro-ogrski ostrostrelec pri Krnčici smrtno ranil poveljnika alpinov skupine B polkovnika Luigija Pettinatija. Umrl je 19. junija v Kobaridu. Za uspešno zasedbo grebena Vrata – Vršič – Kal je prejel najvišje italijansko odlikovanje, zlato medaljo za hrabrost.