Sulle tracce del Fronte dell’Isonzo – Carcere di Zajzera

V prejšnji objavi smo govorili o Henslovi utrdbi, s katero je Avstro-Ogrska želela zapreti Italijanom strateško pomembno pot od Tablje (Pontafel/Pontebba) skozi Kanalsko dolino proti Trbižu. Utrdbo je mogoče povsem zaobiti nekoliko južneje po dolini Dunje (Dogna Tal/Val Dogna), od koder se dvignemo na sedlo Rudni vrh (Sella Somdogna) in spustimo na drugi strani v dolino Zajzere (Seisera Tal/Val Saisera). Ta zavije proti severu in se Kanalski dolini priključi “za hrbtom” Henslove utrdbe. Avstro-ogrsko poveljstvo se je nevarnosti zavedalo, zato je Vojno ministrstvo leta 1884 naročilo poveljstvu lokalnih enot pripravo načrta za zaporo doline Zajzere *(Saisera Talsperre)*. Na območju južno od Ovčje vasi (Wolfsbach/Valbruna) so že istega leta izkopali strelske jarke z zaklonišči in jih zavarovali z bodečo žico. Naslednje leto so jo opremili še s šestimi topovi M. 1863 kalibra 10 cm.

Leta 1915 so zaporo posodobili. Na vsaki strani potoka Zajzera so postavili po en betonski pehotni položaj za 60 mož z bivalnimi prostori, obvezovališčem, kuhinjo, straniščem, skladiščem zalog in streliva. Postavili so tudi topniški položaj z dvema topniškima kazematama. Vsi trije položaji so bili obdani z bodečo žico. Nekoliko naprej v smeri proti sovražniku so v skalno steno na levi in desni strani doline izvrtali dva bočna položaja s strelnimi linami za strojnice in puške, ki sta bila usmerjena drug proti drugemu. Služila sta bočnemu obstreljevanju sovražnika, ki bi se skušal prebiti proti prej omenjenim položajem. Med njima so napeljali široko polje bodeče žice. Celoten kompleks je tvoril šele drugo obrambno črto v dolini Zajzere *(Hintere Seisera)*.

Prvo črto *(Vordere Seisera)* so postavili južneje, natančneje med Schwarzenbergom (Monte Nero) in Malim Nabojsom (Kleiner Nabois/Monte Nabois piccolo). Ta obrambna črta je bila zastavljena bolj klasično. Sestavljali so jo strelski jarki, ščiteni s polji bodeče žice. Izkopali so zaklonišča za moštvo in izvrtali številne kaverne. Nekatere so bile izključno moštvene, spet druge namenjene strojnicam in žarometom. V zavetju so stale tudi številne barake. Obrambo so dopolnjevali kavernirani topovi na višje ležečih predelih v neposredni bližini.

Razen spodletelega avstro-ogrskega napada 18. oktobra 1915, v katerem so skušali zasesti italijanske položaje na sedlu Rudni vrh (Sella Somdogna), Krniški glavici (Jof di Somdogna) in Poldašnji špici (Mittagskofel/Jof di Miezegnot), je frontna črta v Zajzeri ostala nespremenjena do preboja soške fronte oktobra 1917.

Danes je po prvi obrambni črti urejen zelo lep muzej na prostem (Slovenci bi se lahko od Italijanov marsikaj naučili), ki se prične blizu gostišča Locanda Montasio. Pot nas vodi po avstro-ogrskem povezovalnem jarku. Ob njej si lahko ogledamo številne zanimive objekte, kot je kaverna za žaromet, minometni položaj in stražarsko mesto. Pot nas vodi do Sasso Bucato. Gre za ogromno skalo, v katero so avstro-ogrski vojaki zvrtali 60 m dolg predor s strelnimi linami in kavernami. Vhod v skalo je kakih 5 metrov visoko, do njega pa se vzpnemo po obnovljenih lesenih stopnicah. Ob izhodu na drugi strani si lahko ogledamo rekonstrukcijo barake, v kakršni so živeli vojaki, na vrhu pa se nam odpre krasen razgled proti Montažu, Krniški glavici in Rudnem vrhu, kjer so bili nekdaj italijanski položaji. Ob nadaljevanju prispemo na položaj Fuss Nabois. Gre za deloma kaverniran, deloma betoniran položaj za dva 9-centimetrska trdnjavska topa M. 75/4. Položaj je bil elektrificiran in s telefonom povezan s poveljstvom zapore in pa s topniško opazovalnico na Velikem Nabojsu. Najvišja točka muzeja je topniška kaverna tik pod Malim Nabojsom. V njej sta stala dva Škodina gorska topa M. 15 kalibra 7,5 cm. Tisti v spodnji kaverni je stal na lafeti za minimalne strelne line in je streljal skozi ozko betonirano strelno lino. Tisti v zgornji kaverni pa je bil na običajni lafeti s kolesi, zato je morala kaverna ostati odprta, top pa je zaradi izpostavljenosti verjetno ohranil svoj klasični ščit. Po krožni poti se vrnemo v dolino. Že skoraj pri potoku Zajzera naletimo na številne ostanke bivališč avstro-ogrskih vojakov, med njimi na ostanke kuhinje v zavetju velike skale. Ogledamo si lahko U-kaverno, tako imenovano po svojem tlorisu. Nekoliko nižje, nekaj deset metrov od potoka, je strojnična kaverna, kjer so namestili dve strojnici Schwarzlose M.07/12.

Za obisk ostalin druge obrambne črte je smiselno parkirati ob lepo ohranjenem nekdanjem avstro-ogrskem pokopališču s kapelico. Ogledamo si lahko oba bočna položaja. Desni je še posebej zanimiv, saj ga je italijanska vojska med hladno vojno uporabljala za lastne namene in ga močno razširila. Od ostalih položajev se je ohranil le desni pehotni položaj, levega in topniškega pa so podrli.

Viri:

* Ulrike Weiss: K.(u.)k. Befestigungsanlagen vom Kanaltal über das Seebachtal, Predil bis ins obere Socca (Isonzo) Tal, Vehling Verlag, Graz 2013
* Informativne table muzeja na prostem (marec 2023)